Pisan Svet Živali Seznam forumov  
 Pogosta vprašanja  •  Išči  •  Seznam članov  •  Skupine uporabnikov   •  Registriraj se  •  Tvoj profil  •  Zasebna sporočila  •  Prijava



 Drežniška koza Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
Objavi novo temoOdgovori na to temo
Avtor Sporočilo
gork
Administrator foruma


Pridružen/-a: 09.01. 2007, 19:04
Prispevkov: 198
Kraj: Podbeže/Brkini

PrispevekObjavljeno: 18 Mar 2007 19:01 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Drežniška koza

Drežniška koza je slovenska avtohtona pasma koz,
ki je najbolj značilna za predel Slovenije okoli Drežnice.
Pasmo so uradno priznali leta 2000.

Značilnosti

Ta pasma koz je večinoma rogata, obstaja pa v več barvnih različicah.
Najbolj pogosta je črna drežniška koza, obstajajo pa tudi sivo.črne ali črno-rjave, pa tudi lisaste.
Odrasla koza tehta med 40 in 60 kg, kozli pa tehtajo ponavadi med 60 in 80 kg.
Natančnih podatkov o mlečnosti in plodnosti koz te pasme ni, ker se je kontrola proizvodnje v Sloveniji
začela izvajati šele spomladi leta 2002, v preteklosti pa so to pasmo vzgajali predvsem zaradi mesa.
Po naravi je ta kozja pasma dokaj samosvoja in jo pastir le stežka drži v tropu.
Pri nas so največji tropi te pasme na planini Krasji vrh nad Drežnico, na planini Božca
nad Srpenico in na planini Krnica nad Bovcem.

Status pasme

Drežniška koza je bila zaradi omejevanja kozjereje,
ki je v naših krajih trajala od poznega 18. stoletja do razpada SFRJ,
skoraj izumrla. Drežniška koza je bila konec leta 1999 vključena v program
ohranjanja slovenskih avtohtonih pasem domačih živali,
po podatkih iz leta 2001 pa je bilo na svetu v tem letu 295 samic in 25 reproduktivnih samcev ter 10 vzrediteljev te pasme,
pričakovan pa je bil porast te pasme v prihodnosti.


vir: Wikipedije, proste enciklopedije
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloPošlji E-sporočiloObišči avtorjevo spletno stran
dejanjancar



Pridružen/-a: 03.09. 2007, 21:08
Prispevkov: 7
Kraj: Tomačevica,Komen,Kras

PrispevekObjavljeno: 03 Sep 2007 21:13 Odgovori s citatomNazaj na vrh

LEP POZDRAV VSEM SKUPAJ.

LEPO IN ČAS JE BIL DA SE JE USTVARIL TAK FORUM.

SAM REDIM TE KOZE IN ZELO BI BIL VESEL ČE BI SE ŠE KDO MI PRIDRIŽIL
PRI POGOVORU

HVALA!!
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloMSN Messenger - naslov
dejanjancar



Pridružen/-a: 03.09. 2007, 21:08
Prispevkov: 7
Kraj: Tomačevica,Komen,Kras

PrispevekObjavljeno: 03 Sep 2007 21:16 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Drežniška koza, zvedava kraljica gorskih pašnikov



Koze se v Krnskem pogorju pasejo od pomladi do pozne jeseni svobodno in brez ograj
Kozli imajo veliko trofejno rogovje, njihovo trkanje pa v času prska, konec avgusta, odzvanja daleč po gorovju
Na Primorskem imamo kar tri avtohtone pasme drobnice, istrsko pramenko in bovško ovco ter drežniško kozo, prav zadnja pa je edina priznana avtohtona slovenska pasma koze. Zanjo je značilno, da je odporna in prilagojena na trde življenjske razmere v visokogorju. Podobno kot za ovce velja, da se koze v Krnskem pogorju pasejo od pomladi do pozne jeseni svobodno in brez ograj.

Drežniška koza je kot slovenska avtohtona pasma koze priznana od leta dva tisoč, največ jo redijo na Drežniškem in Bovškem. Medtem ko jo na Bovškem redijo zaradi mleka, jo na Drežniškem redijo zaradi prodaje kozličev za meso.

Drežniška koza se od drugih koz razlikuje predvsem po barvi, trideset do štirideset odstotkov koz je popolnoma črne barve, prevladujejo še drugi odtenki med črno, rjavo, sivo ter primeri z belimi pikami, možni so tudi oranžno rjavi odtenki. Posebno lepe so črne koze, katerih koža se svetlika, kot bi bila oprana in namaščena.

Koza je težka do petinšestdeset kilogramov, kozli pa celo do sto. Kozli imajo tudi veliko trofejno rogovje, njihovo trkanje pa v času prska, konec avgusta, odzvanja daleč po gorovju.

Drežniška koza je odporna in prilagojena na trdo življenje v naših gorah. Največji trop drežniških koz se od aprila do prvega snega v decembru svobodno pase na Krasjem vrhu nad planino Zaprikraj nad Drežnico, v njem pa je kar stošestdeset koz. V pašni skupnosti je dvanajst rejcev iz drežniških vasi, po besedah Davorina Korena, enega od rejcev, pa se reja drežniške koze splača. Sedem mesecev so koze same na prosti paši v Krasjem vrhu in z njimi ni stroška, za pet mesecev, ko jih uhlevijo, pa je treba pripraviti krmo. Koza ima povprečno po enega in pol kozliča na leto, kozličke pa rejci prodajo okoliškim gostilnam in Italijanom. Letos je bila cena očiščenega kozlička 1600 tolarjev za kilogram.

globočina
Lastniki bodo koze začeli spravljati skupaj šele novembra, decembra, pred prvim snegom. Takrat je za lastnike najtežji del kozjereje, koze se ne pustijo ujeti in je treba vsako posebej privabiti, ujeti in na vrvi odpeljati v domači hlev, najprej uro ali dve hoje do planine Zaprikraj, potem pa s traktorjem v Drežnico. In tako petkrat, šestkrat, petnajstkrat, kolikor koz lastnik pač ima. Čez poletje se koze držijo v tropu, jeseni pa se razidejo in jih je treba iskati, neredko tudi po tri ure po pečinah in robeh.

Pomemben del prihodka pomeni subvencija države za rejo avtohtone pasme, kljub temu pa država sama prihaja v protislovje, saj hkrati isto rejo omejuje s kvotami. Koren predlaga, da bi trope z avtohtono drežniško kozo izvzeli iz kvot.

Drežniška koza je svojevrsten simbol okolja in drežniških vasi, tu so jih ljudje od zmeraj redili, saj niso izbirčne in zahtevne, le po petdesetem letu prejšnjega stoletja je bil zastoj zaradi prepovedi proste paše, zdaj pa se tropi povečujejo. Danes je na drežniškem koncu čez tisoč glav drobnice, koz in ovac, ki se poleti prosto pasejo po Krnskem pogorju in obiskovalcu nudijo enkratne prizore.

V Posočju se za rejo drežniške koze in drugih pasem koze odloča zmeraj več ljudi, ne samo zaradi gospodarnosti reje, saj je koza znana kot čistilka zaraščenih pašnikov in travnikov.

Drežniška koza ostaja - zvedava kraljica gorskih pašnikov.

Kozliček je tudi specialiteta drežniške kuhinje. Nekoč je bil kozliček obred za velikonočno kosilo, temu pa je sledilo veliko povpraševanje Italijanov. V gostilni Jelkin hram v Drežnici ga imajo zmeraj v zalogi, povpraševanje je veliko, recepta pa oštirka Jelka ne izda. V krožniku pa smo ob kozličku vseeno okusili suhe hruške in jabolka ... "zraven pa plenta in zejle ta rdejče".


Vas Drežnica (540m) in njeni zaselki Magozd, Jezero, Ravne in Kosec so raztreseni po planjah, ki se razprostirajo nad dolino Soče, vzhodno od Kobarida. V ozadju se strmo vzdiguje mogočni Krn (2245m) in daje s svojo podobo odločilen pečat idilični drežniški krajini. Vendar pa gorska idila sama po sebi Dražničanom ni omogočala preživetja. Vaščanom je poleg skromnega polja omogočala obstoj predvsem živinoreja. Redili so govedo in tudi veliko drobnice.

Med številno drobnico sta se ohranili tudi domači pasmi ovce in koze. Obe sta bili in sta še razširjeni tudi na širšem območju ob gorenji Soči. Vsled tega je bila pasma domače ovce poimenovana kot »bovška«. Domača kozja pasma pa je bila vpisana pod imenom Drežniška koza, ker je bila za Drežnico in njen predel najbolj značilna. Na območju Drežnice odbirajo v reji te pasme tiste koze, ki dajejo več mesa. Na Bovškem pa odbirajo tiste, ki dajejo več mleka, saj iz njega, v določenem razmerju s kravjim in ovčjim mlekom, izdelujejo znameniti bovški sir.

Drežniška koza je lepega videza, večinoma rogata (70-80% koz). Živali so v prevladujoči meri črne barve, z rožo ali zvezdo na čelu. Pojavljajo pa se tudi sivo-črne ali črno-rjave in tudi lisaste. Nekatere živali imajo brado, pa tudi zvončke pod vratom. Teža koze znaša od 40 do 60 kg. Kozli so precej večji in tehtajo od 20 do 30 kg več. Drežniške koze so lepe in dokaj živahne živali. Pasle so se prosto, in se še, ker jih pastirji le stežka obvladujejo.

Raziskave so pokazale, da so ljudje udomačili koze že okoli osem tisoč let pr. Kr. Njihovo genetsko drevo kaže tri skupine: A (pasme prisotne po vsem svetu), B (azijske pasme), C (neskladno razporejene pasme). Drežniška koza spada v skupino A. Še do pred nekaj desetletji po Tolminskem razširjena rumena koza, od katere je ostalo le še nekaj živali, spada v skupino C. Drežniška koza je dragocena domača pasma, saj pregled njenih genotipov kaže na njene čistokrvne prednike. Kot pasmo so jo uradno priznali šele leta 2000. V genski banki je iz te pasme vpisanih okoli 200 koz in 6 kozlov.

V gorskih in hribovskih vaseh je reja koz že od davna dopolnjevala govedorejo. Toda preveliki tropi koz, še zlasti v prosti paši pozimi, ko so koze objedale poganjke mladega drevja in grmovja, so na rasti in razvoju gozdov povzročali veliko škodo. Vsled tega so bili vse od 18.stol. dalje, ko je država prevzela skrb nad gozdovi, spori med gozdarji in rejci koz vedno bolj pogosti. Ne samo to, tudi dežele nekdanje monarhije so s svojimi zakoni začele omejevati število koz. Med temi tudi Goriška, pod katero so spadali predeli ob gorenji Soči, kjer so redili Drežniško kozo.

Kozji tropi so se občutno zmanjšali. Nekatere planine kot Kukla in Veverica nad Trento, Možnica za Rombonom, Baban in Drnhola nad Žago in še katera, so bile vsled tega opuščene. Vse te planine so se izplačale samo v primeru, da so poleg krav pasli na njih tudi ovce in koze. Naš znameniti opisovalec planin je ob takšnem stanju zapisal: »…V alpskih deželah z razvitim gospodarstvom koz ne preganjajo, nasprotno so kozjerejo uredili…« V Švici npr. so leta 1866 našteli okoli 325.500 , leta 1896 pa že 416.300 koz (glej: Naše planine, Jadranski almanah, Trst 1924, 83)

Precejšnja omejitev števila koz pa niti pod Avstrijo in niti po prvi svetovni vojni pod Italijo še ni ogrožala obstoja drežniške pasme. Leta 1910 so našteli na celotnem Tolminskem okoli 5500 koz, od tega jih je 3350 pripadalo območju Bovške. Število koz se tudi po prvi svetovni vojni, ko so predeli ob gorenji Soči prišli pod Italijo, ni bistveno zmanjšalo.

Takšno stanje se je ohranilo še po drugi svetovni vojni, ko so predeli ob gorenji Soči prišli pod komunistično Jugoslavijo. Toda leta 1953 je jugoslovanski režim kozjerejo povsem prepovedal. Dovoljeno je bilo imeti le po eno ali po dve kozi na vsako hišo. Večinoma zaradi preskrbe z mlekom med poletjem, ko so bile krave v planini. Pasma Drežniške koze se je znašla na robu izumrtja.

Vse to je trajalo skoraj pol stoletja, vse do razpada Jugoslavije. Pasma Drežniške koze se je ohranila v takšnih razmerah skoraj po čudežu. V samostojni Sloveniji so jo lahko vnesli v program ohranitve domačih slovenskih pasem in v gensko banko. Stalež znaša okoli 200koz rejskih središč je 26. Tako je vključenih v program okoli 54% vseh drežniških koz. Največji tropi so na planini Krasji vrh nad Drežnico, na planini Božca nad Srpenico in na planini Krnica nad Bovcem.


Uredil: Dejan Jančar
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloMSN Messenger - naslov
ggorjan



Pridružen/-a: 07.12. 2007, 21:43
Prispevkov: 9

PrispevekObjavljeno: 07 Dec 2007 21:49 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Opis pasme je tudi na Portalu Drobnica (www.drobnica.si) - drežniška pasma koz
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočilo
dejanjancar



Pridružen/-a: 03.09. 2007, 21:08
Prispevkov: 7
Kraj: Tomačevica,Komen,Kras

PrispevekObjavljeno: 05 Mar 2008 17:18 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Že dve leti sem rejec drežniške avtohtone pasme koz in imam letos že drugič mladiče. Svetovalna služba bi morala te mladiče oštevilčit in pregledat ker imam živali v A kontroli a od tega ni nič.
Zanima me kako se dogaja pri drugih rejcih.
Če mene vprašate zakaj sploh imamo tako inštitucijo v državi, ki sploh ne deluje in imajo samo nekateri kmetje od tega korist ne vem kako vam bi povedal enostavno povedano jo ne rabimo.
Zanima me kake številke so sedaj predpisane za drobnico, da bom sam si kupil številke in oštevilčil živali ker drugače ne gre več naprej.
In če ima še kdo probleme zakaj ne bi stopili skupaj in kako rekli glede tega problema.
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočiloMSN Messenger - naslov
baterflaj



Pridružen/-a: 21.11. 2007, 07:39
Prispevkov: 5
Kraj: Celje

PrispevekObjavljeno: 03 Jun 2008 06:40 Odgovori s citatomNazaj na vrh

Zdravo,
tudi sama sem si nabavila drežniško kozo - predvsem zaradi mleka - dobila sem jo od rejca, ki je imel kontrolirano čredo (oštevilčeno) in tudi ni imel oštevičenih mladic.
Vsekako sem pristaš urejenih odnosov - mislim, da morate voditi rodovno knjigo in biti evidentirani kot rejec avtohtone slovenske pasme - torej čim prej uredite to zadevo, ker ti rejci dobivajo kar lepe subvencije - mislim, da je osnovna čreda za pridobitev pravice do subvencije 10 koz. Redno je potrebno potem menjavati kozla (mislim, da na dve leti).
Verjetno tudi vsi mladiči (kozlički) ne dobijop številk ampak samo tisti, ki so predvideni za nadaljnjo rejo...
LP
Ivanka

_________________
Ko spoznaš ljudi, začneš ljubiti živali
Poglej uporabnikov profilPošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:      
Objavi novo temoOdgovori na to temo


 Pojdi na:   



Poglej naslednjo temo
Poglej prejšnjo temo
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


Powered by phpBB © 2001, 2002 phpBB Group :: Theme by Daz :: Časovni pas GMT